POLETJE                     

Najlepši dogodek mojih počitnic je... pravzaprav ga sploh ni! Vse kar se je zgodilo je bilo "svetovno"!!!! Pisala bom o počitnicah na katere grem vsako poletje že od 6. leta. Če me poznaš veš da pišem o Punatu ... če pa me ne pa si to izvedel sedaj. Torej... bila sem v skupini srčkov s sošolko in še nekaj dekleti. Vožnja je trajala 4. ure, a pol poti sem prespala. Ko smo se ustavili na lomu kjer smo lahko jedli malico sem videla Sanjo (prijateljico od lani). Predstavila sem jo sošolki. Ko smo prispeli pred  paviljone smo odšli po skupinah v sobe in se bolje spoznali z sostanovalci za 14 dni. Prve 3 dni je potekalo vse običajno nič posebnega (zajtrk, plaža, kosilo, počitek, spet plaža in "zabavni" večer). 4. dan pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. S Sanjo sva vse kar sva rekli, rekli istočasno in isto. Sicer se ne spomnim točno kaj, kako ali zakaj ampak vem da sva postali "twins" (dvojčici). To naju je združilo.

jaz (na levi)
sanja (na desni)

 Naslednjih 10 dni sva bili nerazdružljivi! Skupaj z ostalimi prijatelji smo igrali igro osla, flašo resnice in seveda smo se tudi kopali ter tunkali. Nikoli ne bom pozabila predzadnjega dne. Takoj ko sem se zbudila sem odhitela k njej, saj sem želela preživeti čim več časa z njo. Na plaži smo si izmenjevali telefonske številke in fb-je. Še zadnjič smo skupaj igrali osla in flašo resnice. Zvečer sem bila vsa objokana ker nekaterih mogoče nebom nikoli več videla. Strah me je bilo da bom Sanjo videla šele drugo leto v Punatu. Ko je napočil čas za spanje nisem mogla zaspati saj sem mislila na dobre prijatelje ki jih mogoče ne bom več videla nikoli. Zaspala sem šele proti jutru a je kljub temu sem zjutraj imela dovolj energije. Tako ... bil je najgroznejši dan v Punatu - zadnji dan... dan ko so vsi veseli in žalostni hkrati. Sanje ni bilo na igrišču saj je bila s skupino v mestu. Ko so končno prišli sem bila z njo dokler niso prišli avtobusi. Ko je bil čas za odhod sem ji dala obesek s Snuppy-jem.

Obema so začele teči solze po licu. V objemu sva se razjokali in odšli vsaka v svojo smer. Vožnja domov je bila "kruta", pomislila sem kaj če je ne bom več nikoli videla, kaj če se ji kaj zgodi.... Ob misli na to so se mi spet počasi nabirale solze. Ko sem prišla domov sva se pogovarjali preko skypa in fb-ja. Čez nekaj tednov sva se po naključju srečali v kinu. Obe sva prišli z prijatelji in na žalost ni bilo dovolj sedežev za vse da bi lahko sedeli skupaj. 

Sedaj pa se pogovarjava vsak večer preko spletne kamere. Nikoli je ne bom pozabila saj sem z njo preživela veliko, pa čeprav je ne poznam dolgo. Rada jo imam ker me je sprejela takšno kot sem ... Ja res je da me je veliko ljudi sprejelo tako, a so potrebovali veliko časa...Ona pa me je takoj. Z njo se rada smejim in jočem če je treba. za njo bi naredila vse!! Končno sem izvedela kaj je pravo prijateljstvo.blogarcresnjevec@gmail.com,